Prijatelj me je prosil, da napišem ta članek; kot sem razumel, bo preveden v srbski, hrvaški in slovenski jezik, toda če se zazdi, da prevod ni dovolj dober NE SKRBITE – tudi v angleščini je za nič.

Ta članek je posvečen mojemu osebnemu junaku; enemu najbolj prepoznavnih obrazov vzroka, ki se zdi, da deli in združuje skupnosti, ki so s tem povezane, do ekstremov, oboje s pištolami, tolpami in kriminalom ter z lajšanjem kroničnih bolečin in drugih simptomov. Konoplja, kot se zdi, še vedno polarizira veliko delov družbe, tako v politiki, kriminalu in izvrševanju kazenskega pregona, kot tudi med družinami in prijatelji.

2

Članek sem napisal in je posvečen mojemu osebnemu heroju; enemu najbolj prepoznanih obrazov kanabisa in enega najbolj prepoznanih obrazov gibanja, gibanja, za katerega se zdi, da obenem in deli in združuje skupnosti, ki so povezane, v najbolj ekstremnih primerih so to tolpe in kriminalne združbe, kjer je uporaba orožja vsakodnevica, po drugi strani pa so primeri skupnosti, ki se s tovrstnimi zadevami zdravijo, si pomagajo pri lajšanju bolečin in podobno. Zdi se, da kanabis še vedno polarizira in deli veliko slojev družbe; pa naj si gre za kriminal, pravo, policijo, družine, prijateljstva.

Članek ni samo o osebi, edini osebi, ki je zagovarjala reforme glede kanabisa; po mojem mnenju je bil individum Howard Marks uspešen predvsem zaradi tega, ker je bil edina oseba, ki ni izhajala iz ‘šovbizniza’ in je dosegla zapolniti praznino med alternativo in ”mainstreamom”.

Razprave o marihuani je predstavil širšemu občinstvu in predstavil obraz, ki je bil v popolnem neskladju in konfliktu z tako imenovanimi ”Reefer Madness, Nancy (Reagan) ‘Samo recite Ne 18….drogam)’ stereotipi”, ki so se vtisnili v možgane javnosti v tistem času oziroma do tistega časa. Prejšnji mesec, samo tri dni pred najpomembnejšim dnevom v kanabis kulturi, smo ljubitelji marihuane utrpeli veliko izgubo.

V letu, za katerega se zdi, da je že tako ali tako zasenčeno s smrtmi ostalih zadetih svetnikov, kot so Merle Haggard, David Bowie ter Lemmy, je bila ta izguba ultimativna. 10. aprila 2016, samo 15 mesecev po javni naznanitvi svoje bolezni je Howard Marks, aka Mr Nice, preminil.

Kariero, ki je vključevala CIO, IRO, MI6 in bivanje v enem najbolj zlogasnih ameriških zaporov, je Mark pričel v South Walesu, Veliki Britaniji, postal pa je najbolj profiliran prekupčevalec z mamili svoje ere.

Zlasti britanskim zadetkom je Marks predstavljal sam vrh uspeha; visoko izobražen, očarljiv gospod, ki je živel življenje, o katerem lahko večina samo sanja. Vendar njegova slava ni dosegla samo zadetkov in konzumerjev marihuane, ampak tudi pri ljudjeh, ki marihuane ne konzumirajo je bil Howard priljubljen; postal je nekakšen Robin Hood. Predvsem zaradi skrivnosti in spletk.

V korist vsakomur, ki bere ta članek in še ni slišal zanj (kdor koli …..?),  “kratka” zgodovina. Dennis Howard Marks se je rodil 13. avgusta 1945, nekaj tednov pred koncem vojne, ki je razcepila Evropo in svet narazen, in je odraščal v Kenfig Hillu. Obiskoval je Balliol College, eden od najbolj priznanih izobraževalnih centrov Velike Britanije, Oxford University, kjer je prvič spoznal konopljo in pot, ki bo oblikovala njegovo življenje.

V naslednjih 20 letih, je Marks od eksperimentiranja z halucinogeni in marihuano prešel na vodenje imperija vrednega milijone. Dejansko je v manj kot desetletju, odkar je prvič poskusil marihuano s prijatelji na univerzi, Marks napredoval od prodaje in oskrbovanja svojih prijateljev z malimi količinami marihuane do organizirane multinacionalne dobave, ki je vključevala proizvodnjo v Aziji, kult v Severni Ameriki in njegovo prijetje s strani nizozemske policije.

Leta 1978 je bil Marks na begu že kar nekaj let, okoli 4 leta bolj natančno in v tem času je uporabil kar nekaj različnih aliasov – veliko jih je moral tudi opustiti, saj so ga že po njih poznali. V tem času se je Marks domislil imena, ki je skozi leta postalo veliko več kot samo nadimek ali alias; Gospod Donald Nice oziroma Mr Nice.

Leta 1980 je bil NMR Nice tako uveljavljen v svetu kriminala, da so njegovi kontakti vsebovali ljudi iz tako imenovanega podzemlja kot tudi ljudi iz visokih elitnih slojev; Yakuze, Triad združba, različne tajbne službe, teroristi ter celo britanski Lord, vse to so bili ljudje, s katerimi se je Mr Nice povezoval. Po svetu so se pošiljale individualne pošiljke vredne nekaj miljonov, na tone marihuane se je pretihotapilo, posel je cvetel.

Nažalost Marksova sreča ni trajala v nedogled in leta 1980 je bil aretiran. Prvič, ko je bil aretiran je preživel v priporu 5 dni. Konstantne aretacije s strani Britanske carine so ga postopoma spravile za rešetke za 3 mesece.

Poleg krajših počitnic, ki jih je Marks preživel v zaporu Njenega veličanstva ter krajših aretacij in zaslišanj po svetu, je Marksovo tihotapljenje po svetu potekalo neprekinjeno do leta 1988.

5

Temu letu sledi ”operacija eclectic”, vodena s strani DEA (Drug enforcement agency), vpletenih je bilo kar nekaj držav; Avstralija, Kanada, Hong Kong, Pakistan, Portugalska, Združeno Kraljevstvo, Filipini in seveda Združene Države Amerike, trajala je dve leti. Marksa so prijeli in obtožili pod zakonom RICO, ki je bil nekoliko kontroverzen, saj so bili poleg njega obtoženi njegovi najbljižji sodelavci in prijatelji ter člani družine, recimo žena Judy.

Judy je bila sicer iz zapora izpuščena kmalu, sledila je deportacija iz Španije in iz primera so jo popolnoma odstranili oziroma njeno vlogo izjemno zmanjšali; Marks pa je bil obtožen na 25 let zapora zaradi reketiranja/izsiljevanja. Njegov imperij se je sesul, veliko njegovih najbližjih je bilo zaprtih in obtoženih.

NA vztrajanje DEA agenta Craiga Lovato, ki je koordiniral celotno operacijo in preiskavo proti Marksu, so Marksa poslali v zapor Terre Haute. Zapor je znan po najvišji stopnji varnosti med zapori v ZDA, še bolj pa je znan po nasilju in agresivnosti, saj so bili v tem zaporu zaprti člani italijanskih mafij, motorističnih združb in črnskih tolp. Marksa so zaprli v tovrsten zapor, kljub temu, da ni bilo dokaza, da je nevarna oseba.

Marksa so obravnavali kot osebo, ki je zmožna pobegniti in so ga neštetokrat zaprli in osamili, kljub temu, da so samice namenjene najbolj agresivnim in nevarnim zapornikom. Šele leta 1995 so Marksu in še nekaterim ostalim zapornikom dovolili opravljati določene teste in so jih tudi pogojno izpustili ter vrniliv Veliko Britanijo.

Toda tudi po letih preživetih v zaporu, ki je veljal za najbolj rigoroznega  in najtežjega v ZDA, se Marks ni mogel upreti privlačnosti tihotapljenja in konoplji na splošno in četudi se je izogibal nadaljnjim aretacijam, je ostal aktiven zagovornik legalizacije konoplje.

Leta 1996, leta, ko je tudi Marks izdal svojo knjigo Mr Nice, so bile številne Marksove identitete slavljene na naslovnici Fuzzy Logic, prvemu albumu Super Furry Animals. Marskova knjiga Mr Nice je bila prevedena v številne svetovne jezike. Medtem, ko se je držal več ali manj zase, je postajal slavna oseba.

Kasneje v njegovi karieri, se je dozdevalo, da se je Marks zresnil do določene stopnje; ostal je še vedno najglasnejši zagovornik legalizacije konoplje, kandidiral je tudi za sedež v parlamentu leta 1997 v kar bnekaj krajih po Veliki Britaniji. Čeprav ni bil kaj prida uspešen, se njegov boj prepoznava v strankatrskih programih.

Knjigo Mr Nice sem prvič prebral pri 14. letih starosti. Drugič sem jo prebral pri 17. letih, tretjič pri 21. letih in nazadnje pri 26. Vedno vzamem nekaj izvodov knjige s sabo kamorkoli grem; Evropa, ZDA, Afrika, izvode Mr Nice posojam v hostlih ali pa posodim knjigo znancem.

Čeprav knjiga ni mojstrovina zabave, je njen odkrito, razorojočo in velikokrat humorno upodobljeno podzemlje, ki ga je naseljeval Marks, spreminjalo dojemanje. Mr Nice je odprl številna vrata javnih debat o marihuani pa čeprav so ljudje knjigo dobili, ko jo je nekdo pozabil na plaži, avtobusih, potovanjih.

Ni bilo več možno kompletno demonizirati vražjo rastlino, kadar se je o njej diskutiralo na BBC radiu in pa ni se več moglo govoriti o marihuani kot hudičevi zeli, saj so ”ljudje”, ki so se trudili, da marihuana ne pride na trg, velikokrat bili točno ti, ki so jo spravili v obtok (tajne služve, vladne službe).

Linije med mainstreamom in osrednjo kulturo so bile zamegljene, čeprav je bil ta efekt majhen, je trajal dolgoK njiga je bila dobro ocenjena. Markovi stand up nastopi, festivali, šovi, TV pojavljanja in ostalo delo, je bilo vse popularno. Zdi se, da je postajal tudi kulturna ikona.

Kot njegovo sodelovanje z Super Furry Animals, je bil Marks uprizorjen na številnih albumih. Pojavil se je tudi kot on sam in tudi kot drugi karakterji v kinematografih in televiziji. Marks je izdal še nekaj knjig, fiktivne kot tudi resnične, vendar ostaja še vedno najbolj prepoznaven po svoji prvi avtobiografiji in opisanih podvigih.

Do obdobja upokojitve Marksa, je oseba ostala znana po svojem življenju v zaporu, kot tudi uvoz in izvoz, proizvodnja in dobava marihuane. Ni bil samo slaven; bil je profesionalec.

Na mizah, v izobraževalnih ustanovah in v javnosti, je pojem Mr Nice postal sinonim za razpravo o uporabi marihuane, podporo legalizacije ali celo samo konec kriminalizacije. Knjiga Mr Nice ni bila koda ali dilerski sleng; to je bilo samo razpravljanje očarljivega gospoda iz doline, ki je imel govor na lokalnem folklornem festivalu, ali morebitne navedbe o tem, kako je RICO izrabljen v njegovi aretaciji in zaporu ali kako so dejansko naši starši enkrat pa mogoče le poskusili marihuano.

V zadnjih letih sem to srečo in užival v gledanju njegovih stand up rutin. Imel sem vžigalnik, plakat in grinder, nosil sem njegovo sliko, njegovo ime in s tem povezane logotipe, moji prijatelji so  kupili marihuano vzgojeno iz Mr Nice semen in smejali smo se filmu iz 2010 (ni slab, ampak niti približno tako dober kot knjiga).

3

Marks normalizira in desenzibilizira teme in področja družbe, o katerih se je sicer manj razpravljalo; v angleščini bi fraza bila “vsaka reklama je dobra reklama”, in Marks je prinesel marihuani veliko publicitete. Poznavanje knjige, tako kot vedeti, čigav obraz je na majici, ali zakaj je Lucy bila “in the sky”, je znak, da je nekdo bolj strpen do koncepta ali vsaj bolj ozaveščen.

Marks je postal in ostal sinonim za družbeno sprejemljivo kriminalno stran marihuane. Družbeno sprejemljiva stran marihuane pomeni korist za napredek idej in ideologij, zaradi česar je verjetno, da bodo naše generacije zadnje, ki si bodo zapomnile pomen prave prepovedi oziroma ilegale.

Čeprav je bil le eden izmed miljonih zagovornikov legalizacije in popolne reforme oskrbe, proizvodnje in uživanja konoplje, je Howard Marks nedvomno eden najbolj vidnih in najuspešnejših.  Najboljši dokaz za mene osebno za to bil, da sem ga poslušal ob pripovedovanju zgodb na Camp Bestival z občinstvom hipnotiziranih otrok, obkroženih s še večjim krogom srečnih / blaženih / zadetih staršev srednjega razreda.

To ni obraz zločinca, ki je tihotapil smrtonosno drogo. To je obraz družinskega človeka, ki je slučajno tudi zelo dober v mednarodnih odnosih in uvozno / izvoznih formalnostih. V svetu trenutno spremljamo zemlje in države ter njihovo dekriminalizacijo in legalizacijio marihuane, po drugi strani obstajajo še vedno države, ki uporabo konoplje strogo prepovedujejo. In lepo si je misliti, da je morda nek poslanec v portugalskem parlamentu prebral kopijo Mr Nice, ali pa da se je morda kakšen politik udeležil kakšnega izmed Howardovih predavanj na univerzi in dojel, da mogoče marihuana ni največje zlo, kot trdijo določene vlade po svetu.

 

Hvala ti, Mr. Nice.

 

In hvala tebi Ian za iskren, lep, oseben prispevek o Howardu Marksu.