Paradise seeds, bike tour Trije dnevi….385km……€50,000…

Ko pomislimo na Nizozemsko se nam pred očmi izrišejo predvsem mlini, konoplja, verjetno tudi kakšno kolo sem in tja. Nikakor pa ne gore. No, vsaj večini ne. Tako je torej ideja, plod sodelovanja med nizozemskim semenskim pionirjem Lucom Krolom iz Paradise Seeds in Matejem Munihom (Snail Rolling Papers Slovenia), neizbežno vodila v avanturo, ki je vsebovala razen mlinov vse zgoraj našteto.

Kot štartna točka ‘dirke’ so bile določene gore severno od Madrida, od koder so kolesarji zbrani iz vseh koncev Evrope pričeli svojo odisejado uperjeno na ciljno točko sejma GrowExpo v Valenciji. Starostna struktura udeležencev je bila ravno tako pestra kot njihova razlika v fizični pripravljenosti – od 17 pa vse tja do 69 let.

Poleg predstavnikov Paradise Seeds in Snail ekipe so se dobrodelne akcije udeležili še člani Happy Smile in Dizzy Duck coffee shopov, Slovenski konopljin socialni klub, organizatorji sejma Cultiva, Harry the Bush Doctor ter angleški akademik, ki se ukvarja z raziskovanjem uporabe konoplje v športne namene (boljše priložnosti za terensko delo kajpak ne bo v kratkem J). Z drugimi besedami: ne ravno tipični Tour de France.

Štart ‘dirke’ je pozdravilo sinje modro nebo, kar je bil za večino kolesarjev velik šok glede na vreme, ki je močilo njihove rodne grude. Vendarle pa vemo, da se fičota kmalu odvadimo, če se usedemo v mercedesa. Karavano so poleg dvokolesnih biodizelašev sestavljali še trije motorizirani štirikolesniki – na čelu karavane je brnel kombi Paradise Seeds, Happy Smile avtomobil v sredini ter še dodaten kombi Snailove ekipe na repu kolone. Njihova primarna funkcija je bila predvsem dobava vode, banan, oreščkov ter občasno biostimulansov manj legalne narave.

Podporna ekipa je s svojim ‘cateringom’ tekom dneva ustvarila zelo profesionalen vtis na vse sodelujoče, ki pa se je na žalost razblinil ob ugotovitvi, da se veliko in zasluženo kosilo kuha na kuhalniku za kampiranje ter vsebuje predvsem in zgolj testenine – z bolj ali manj homeopatskimi dozami omake.

Ko so se želodci napolnili so tudi nepotrebne skrbi izginile iz glav. Prvi dan je zaznamoval trop divjih svinj z nenapovedanim (vendar k sreči brez posledic za vse vpletene) prehodom poti ter skupina čebel, ki so rumene drese kolesarjev razumele kot resen poseg v njihov lasten stil oblačenja. Poleg zmedenih pogledov domačinov, ki verjetno niso mogli doumeti zakaj bi kdorkoli v najbolj vročem delu dneva počel karkoli drugega kot posedal v senci, se je dan zaključil uspešno ter ob vrčkih slovenskega piva (kajpak prva skrb slovenske ekipe seveda ni bil gorilnik) in degustaciji maroških ‘sladic’.

Drugi dan je postregel z dolgim vzponom ter še daljšim spustom v prelepo dolino, ki jo je krasilo jezero. Vse je potekalo kot po maslu – do prvega makadama seveda. Tu so padle prve žrtve – na srečo nič pretresljivega, vendar vseeno potrebno zdravniškega očesa. Ciljno linijo druge etape sta prva prevozila organizatorja Luc in Matej, preostali pa so jima bili takoj za petami. Večer je popestril obisk policije (natančneje Guardia Civil – manj prijazna od številnih pojavnih oblik španskega represivnega aparata), vendar brez hujših zapletov.

Prepričani, da bodo ‘zadrogiranci na kolesih’ opustošili dolino so lokalni šerifi prišli še na jutranjo kavo, kjer pa so očitno pričakovali občutno več akcije ter se po popiti kavi kmalu pobrali nazaj v svoje klimatizirane pisarne. Štart zadnje etape je pozdravila še zbrana gruča domačinov ter šolskih otrok, ki so tekli daleč za kolesarji ter jih bodrili z vikom in krikom primernim tudi za največje dirke.

Kot vemo pa ne gre soditi dneva pred nočjo. Globoko v gorah osrednje Španije je tako odpovedala vsa navigacijska tehnologija – brez signala, i-padov in z zelo zmedenim GPS-om so tako obstali ‘sredi prelepe narave’ (beri: vukojebina). Znova se je izkazalo, da sreča spremlja hrabre, saj se je pod enim izmed avtomobilskih sedežev našel star zemljevid – še večja sreča pa je bila, da je ekipa premogla zadosti starega človeka, ki se je še spomnil analognega interpretiranja potovanj.

Zadnji spust pred Valencijo je bila prava hitrostna preizkušnja, saj so udeleženci dosegali hitrosti tudi do 90 km/h. Prava profesionalnost celotne odprave pa je še posebej zasijala v kontrastu s prometno gnečo v Valenciji iz katere so naši ‘dirkači’ s svojimi rumenimi dresi izstopali kot malo pivo za omizjem alkoholikov.

Pričakovan velik sprejem na cilju sejmišča v Valenciji se je v prvem poskusu dokaj klavrno izjalovil, saj so ob prihodu bila vrata zaklenjena. Napačna, kajpak (kaj ste pa pričakovali od odprave imenovane Medical Cannabis Bike Tour?).

Bučnem sprejemu (tokrat na pravem vhodu) je sledila predaja čeka vrednega 50,000 EUR v roke vidno ganjenega dr. Guillerma Vallesca, ki je v sodelovanju z dr. Manuelom Guzmanom eden izmed pionirjev raziskav na področju vpliva kanabinoidov pri zdravljenju obolelih za rakom. Kot je jedrnato povzel Luc: ‘Če vlada noče financirati tovrstnih raziskav je torej na nas samih, da priskrbimo potrebna sredstva!’. Amen, lahko zgolj dodamo v ekipi DVB.